Omemba: Žiga Udir

»Pravljica Janko in Metka me že dolgo vznemirja. Ko sem jo pred petnajstimi leti na akademiji režiral kot avtorsko radijsko igro, sem jo obravnaval parodično skozi psihoanalizo.«

»To, da ne govorimo, pomeni, da mora biti vsak gib jasnejši. Naša mimika mora biti izrazitejša. Točno moramo vedeti, kaj določen premik in gesta sporočata. Pravzaprav smo skozi študij predstave ugotovili, da so včasih besede povsem odveč.«

»Ker nisem neki hud plesalec ali izrazno gibljiv igralec, je bila novica, da bo pravljica za otroke brez besed, najprej zame majhen šok.«

»Glasbenica Polona Janežič ima izjemen občutek za atmosfere in je sproti pisala glasbo glede na razvoj posameznega prizora. Glasba je ves čas prisotna, poleg vzdušja soustvarja tudi dramaturgijo in ritem predstave.«

»Odločili smo se, da radikalno skrajšamo adaptacijo romana, ki so jo že zaigrali v nacionalnem teatru v Londonu, ključne situacije in osrednje značaje nastopajočih pa smo seveda ohranili.«

»V svetu, ki se ima za racionalnega in logičnega, ga ljudje še vedno ne razumejo. Socialne okoliščine so mu namreč tuje, ne pozna laži.«